Položaj slovenskega jezika pri nas

Skorajda dvestoletnega upadanja deleža slovensko govorečega prebivalstva pa nihče ne more tajiti. Dramatičnemu umiku po drugi svetovni vojni težko najdemo par v Evropi, če ne upoštevamo nasilnih pregonov Nemcev pod geslom obračuna za nacistična grozodejstva.

Od 43.000 na 13.000 - Če izhajamo iz številk uradnih popisov prebivalstva, je padlo skupno število Korošcev s slovenskim (in »windisch«) pogovornim jezikom v petdesetih letih druge avstrijske republike od 43.179 oseb leta 1951 na 13.141 leta 2001. Leta 1951 je znašal delež slovensko govorečega prebivalstva na Koroškem 8,8%, leta 2001 pa le še 2,5%.

Pod drobnogledom so številke še bolj zaskrbjujoče. Avstrijski statistični urad ugotavlja prestaranost slovenske skupnosti na Koroškem, z drugo besedo opazno pomanjkanje otrok in mladine s slovenskim pogovornim jezikom. Šolska statistika to podobo dramatično potrjuje. Pri tem ne gre le za demografski problem, temveč v mnogočem tudi za resen jezikovni problem, ki ga imajo predvsem otroci in doraščajoča mladina: otroci doživljajo slovenščino večinoma le še v govornih položajih, ko jih ogovarjajo »avtoritete« (starši, starejši sorodniki, vzgojitelji, učitelji, duhovniki...), manjka pa priložnosti, ko bi jo doživljali kot jezik sproščene komunikacije in življenja med vrstniki, v manjših ali večjih skupinah, v neformalnih govornih položajih (v prostem času, pri nenadzorovani igri, v šolskih odmorih, pri pustolovščinah itd.).