Kdaj je to bilo?

JEZIKOVNI KOTIČEK za NEDELJO 5/02 3. februarja 2002

V opisu življenja v preteklosti berem tele stavke:
Svojčas carskega reza niso poznali. Svojčas so otroci pogosto zboleli. Tako je bilo svojčas na kmetih. Gozd je zrasel, kjer smo svojčas kosili. S sadjem se je svojčas dalo dobro zaslužiti. Sploh je svojčas imel vsak kmet tudi koze, zaradi mleka. Ljudje so se svojčas veliko postili. Svojčas je sosed sosedu pomagal pri delu. On je bil svojčas župan. Svojčas so imele družine veliko otrok. Proti epidemijam svojčas niso imeli sredstev. Svojčas so bili ljudje zelo verni. Svojčas je bilo življenje bolj zdravo. Danes misli mladina čisto drugače kot svojčas. Svojčas je vse potekalo bolj počasi.

V teh stavkih bije prislov svojčas kot žarka luč v oči ali kot oglušujoč trušč v ušesa. Kopičenju prislova svojčas se lahko ognemo z dvema drugima prislovoma, to sta včasih in nekdaj. Vsaj nekateri od gornjih stavkov zazvenijo očitno prijetneje z enim ali drugim teh prislovov. Akademijski slovar navaja tudi pisavo svoj čas. Če pišemo ta prislov narazen, mu lahko damo tudi množinsko obliko svoje čase.