Slovenšèina - moj jezik

V Sloveniji je ob koncu osemdesetih letih postajalo vroče - najprej v zametkih, potem pa vedno siloveteje je nastajalo to, iz česar se je potem rodila samostojna in neodvisna slovenska država. In tako se je zgodilo, da je čar prelomnih časov zajel tudi skupino mladih, ki se je imenovala Inicativna skupina Slovenščina, moj jezik. To je bilo potem tudi ime široke kampanje, ki je nastajala v okvirih Krščanske kulturne zveze in Katoliške mladine.

Novost akcije je bila gotovo tudi ta, da si je skupina ob pomoči profesionalnih oblikovalcev iz Slovenije (mentor je bil guru slovenskega oblikovanja Ranko Novak, sodelovali so Špela Goltes, Mojca Polutnik in Jasmina Andrič z Akademije za likovno umetnost v Ljubljani). Sledila je serija plakatov, letakov, zloženk, nalepk in priponk z značilno trikotno obliko.

Drugo težišče akcije pa so bili javni nastopi skupine - v Ljubljani pod Prešernovim spomenikom, v Cankarjevem domu pri okrogli mizi, na Ljubelju kot opozorilo Slovencem, da v koroških trgovinah lahko govorijo tudi slovensko, na obisku pri štajerskih Slovencev in ob koncu akcije na potovanju k rojakom v Kanadi in Argentini.

Vrh akcije je bil mladinski kulturni festival. Večdnevno srečanje je bila široko zasnovano: okrogle mize o demokratizaciji v Sloveniji, gledališke predstave, glasbeni spored in nenazadnje diskusija s takrat novopečenim deželnim glavarjem Haiderjem.

Poseben trenutek akcije je bil, ko se je skupina pojavila na večer slovenskega plebiscita o samostojnosti v Ljubljani s posebno številko Klešč in kopijo knežjega kamna, ki ga je skupina predala le nekaj minut po uradnem izidu glasovanja o samostojnosti Slovenije predsedniku slovenskega parlamenta.
Mala anekdota ob tem: Kopija knežjega kamna je bila iz betona in je tehtala kar nekaj deset kil, tako da smo jo držali v dvoje. Brez posebnih težav pa si je kamen zavihtel na ramo ustanovitelj in prvi predsednik kmečke zveze ter član prvega predsedstva Slovenije Ivan Oman, malo več težav pa je imel Borut Sommeregger.   Več...